Nemški ekspresionistični filmi običajno raziskujejo subjektivno izkušnjo sveta tako, da poskušajo vizualizirati tesnobo skozi izkrivljene in nenavadne podobe. Po prvi svetovni vojni so postali priljubljeni, ker so njihovi toni pogosto odražali kolektivna čustva družbe. Ta slog se odlikuje tudi po uporabi chiaroscuro in ekstremnih kotov kamere, ki zagotavljajo vizualno globino ali popačenje v kadru. Ljudje pogosto povezujejo žanr grozljivk z nemškim ekspresionističnim filmskim slogom.